Pomorske oznake (svetilniki, boje) so eden tistih elementov, ki veliko pripomorejo k varnosti plovbe. Še posebej očitno je to postalo po drugi svetovni vojni, ko je na morskem dnu končalo veliko ladij, ki so ogrožale varnost plovbe. Poleg tega je bilo veliko oznak uničenih. Posamezne države so bile tako prisiljene na hitro postaviti veliko pomorskih oznak, da so možnost nesreč zmanjšale na minimum. Pri tem pa so delo opravile vsaka po svoje, saj enotnih pravil označevanja takrat še ni bilo. Tako je bilo po svetu vse do leta 1976 več kot trideset različnih sistemov pomorskih oznak. Ti so se med seboj razlikovali in povzročali zmedo med pomorščaki, kar je v primeru napačnega tolmačenja oznake lahko privedlo do katastrofe.
Leta 1965 so zato ustanovili tehnični odbor pri organizaciji IALA, ki je poskrbel za poenotenje oznak. IALA (International Association of Lighthouse Authorities), sicer ustanovljena leta 1957, je tako do leta 1976 pripravila pravila označevanja in še danes skrbi za posodabljanje pravil o pomorskih oznakah. Nastala sta dva sistema označevanja, A in B, ki se ločita po tem, ali je rdeča oznaka med plovbo na levi in zelena na desni (sistem A) ali pa ravno obratno (sistem B).
V publikaciji je podan kratek zgodovinski pregled nastanka pravil označevanja na morju. Sledijo splošna načela označevanja, nato pa pravila po posameznih vrstah pomorskih oznak. Posamezne vrste oznak so predstavljene tudi slikovno. Če ima oznaka tudi svetlobni ali zvočni signal, je tudi ta detajlno prikazan in opisan. Na koncu publikacije je karta sveta z označenimi mejami med sistemoma A in B, ter primer označevanja v obeh sistemih, tako ponoči kot podnevi.
|
